 |
Vse o vseh rastlinah
Za nas z zelenimi prsti ...
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
katrinca
Administrator foruma
Pridružen/-a: 29.11. 2007, 16:42
Prispevkov: 10188
Kraj: Maribor
|
 Objavljeno: 28 Nov 2008 17:40 Naslov sporočila: lhasa |
 |
|
Člani se predstavijo
lhasa1:
"ZELENI DNEVNIK št. 2
Nekje sem brala, da dom pomeni dekletom ječa, ženam pa kraj za ustvarjanje. Seveda se pod to PODPIŠEM. Skozi vse faze zorim in par let opažam, da postajam podobna moji omi. Nikoli se je ne spomnim, da bi tarnala, bila v depresiji, da bi kdaj rekla, da je izgubila smisel. Njeno poslanstvo je bilo gospodinja z veliko začetnico; znala je ustvariti stanje doma in dihati z ritmi. Dan ji je pomenil delo, noč počitek; poletje delo na vrtu, pozimi se je ukvarjala z ročnimi deli.
Bogat dedič njenih znanj sem, pa vendar se še vedno kdaj pojavi trenutek, ko ne vidim smisla. Čez zimo bom ostala sama; edina hči se je odpravila na tri mesečno potovanje z motorjem okoli Sredozemlja, izgubila sem torej središče, okoli katerega se vrti moj svet. Pa verjetno nisem edina, da se mi pogosto zamaje tečaj vsakič, ko zaprem vrata in ostanem sama s časom in uro. Ja, prav danes sem v mislih napravila zimski načrt. Še dobro, da sem pred leti začela štrikati, da šivam, berem, delam darila. Kuhinja meni izgubi svetost, če ne kuham za druge.
V teh dneh sem na spletu našla eko hiše in klopi. Bilo bi krasno, če bi bilo poletje, da bi lahko zidarila, tako pa….čakanje. Sovražim že samo besedo. Če do dobra pomislim, je čakanje /nečesa ali koga/ stanje, ko dajemo prihodnosti večji smisel od sedanjosti. Zavedam se tega stanja in kalkuliram, kako bi ga obšla. Zato tudi moj načrt zimskih opravil. Torej, bom morala ustvariti nek ritem, pravila, disciplino. Tega se bojim, ker se rada dam speljati stihiji, oziroma rada vidim, da me »pozauga svet« /in ne jaz njega/. Poleti, ko je moja največja strast vrt, nikoli ne čutim mračnjaštva v sebi. Sedaj pa moram uporabiti trike kot je prižiganje sveč ob večerih, peka kruha in vse tiste reči, ki sem jih do nedavna obrobno jemala. Če zvenim osamljeno, bog pomagaj, kar seveda ne drži! Gre preprosto za to, da si želim, da bi v tem obdobju kvalitetno živela in ne, da bi ga samo preživela. Samost NI osamljenost in upam, da vidite razliko, ne?
Danes sem naredila, italijansko specialiteto focaccio, podobno naši belokranjski pogači. Ta kruh je pogosto na mojem jedilniku, saj ga imajo vsi moji radi, jaz pa si lahko z njim nadomestim X obrokov. Kot ena okrnjena pica je in če imate voljo, preizkusite recept.
Majina focaccia
S kg ostre moke, kocko kvasa, vodo in soljo začnem packati. Ostrina moke se gladi in mehča. Vzhajam s kruhom / in kakšno zimo celo bolj, haha/. Nato pripravim omakco. Moj recept je odvisen od razpoloženja/ljubim eksperimente in inprovizacijo/. Osnova je vedno olivno olje, na katerem spečem paradižnik, dokler je še v skrinji. Potem pa ga zamenjam z evrospinovim. Dodam baziliko, rožmarin, včasih olive. Testo razvaljam za prst debelo v tri kroge, nanje pa polijem omakco. S prsti pikam v testo in delam hribčke in doline. Na koncu še veliko počesnam, včasih dodam pikico ribanega sira, koščke paprike. To je vse. Aja. Na kratko pečem, da zarumeni. Kruhek režem na trakove in ponudim k narezkom, solatam /kislo zelje itd./, meni pa je dober tudi sam.
Nič, prav nič nima dnevnik št. 2 z Zelenim dnevnikom, ima pa z menoj in morda še s tistimi, ki živite sami. Nekoč me je določala služba in družina, socialni stiki in, in, in. Srečanju s seboj sem se izogibala kot hudič križa. Ampak življenje daje različne menije in s ponujenim se moramo pač soočiti. Težje ali težko. Ni druge. In najti smisel. In včasih, si ga je potrebno preprosto izmisliti.
Pa vi, kaj vas navdihuje sedaj, ko samo še ruj žari?"
Lana:
"Ihasa piše blog. Zanimivo. Rada berem bloge.
Rada sem v družbi, najraje pa imam mir. Meni je vsako leto bolj fajn, najbrž tudi zato, ker ga praktično nikdar nimam. Nimam še velikih otrok, pa še v službo hodim. Meni je zima fajn, tako kot je bila fajn našim babicam. Pa še tedaj ne najdem časa za vse, kar bi rada. Sama pravim, da je vedno čas za nekaj. Enkrat je čas za prijatelje, drugič za moža, otroke, tretjič za vrt, četrtič za.... vsakič za nekaj. Včasih to obdobje traja nekaj let, drugič so obdobja kratka. Vse pa je za nekaj dobro.
p.s. mene vrt še vedno navdihuje. Kaj pa vem. Tako kot v ljudeh vedno najdem nekaj dobrega, tudi na vrtu, v še tako globoki zimi hodim gor in dol in gledam, kje je kaj pod snegom, kje so ptički hodili, ali pa samo premišljujem, kako bo spomladi...jeseni pa je na vrtu še ogromno tega. Krizanteme tako lepo cvetijo! Zelenjave je še veliko. Rošce, še so tukaj!  Prec mi je lepše."
lhasa1:
"NEVIDNA DEDIŠČINA
Ljudje, ki ste od mladosti rasli z vrtički, znate ujeti navdih narave celo pozimi, imate posebno srečo. Ne vem koliko si stara Lana, očitno pa je, da si še mlada, ker imaš "svoje še pri hiši". Veš, Lana razmišljam o ljudeh, ki so znali obdržati stik z naravo, v kakšni prednosti ste recimo pred mano,ki sem bila /pre/dolgo osredotočena samo na zunanji svet. Tako nisem razvila svojih hobijev, zanimanj in sem se znašla v hudi stiski takrat, ko se mi je svet spodmaknil. Je, kar je.
Želela sem povedati nekaj drugega. Če sem poštena, bi lahko opazila vrt tisti trenutek, ko sem postala lastnica. Ampak meni je pomenil skrb in delo in kot tak, ni služil mojemu veselju. Seveda sem ga spomladi zasadila in potem včasih vrgla oko nanj! Po drugi strani, pa je bil spomin na vrt boleč. Mojim staršem je pomenil bojno polje, kjer so potekali boji, kdo kaj zna in ne zna, kdo mora in kako mora kaj narediti. Vse je bilo povezano z besedami MORAŠ in NE ZNAŠ. In ker sem si obljubila, da te zapuščine ne bom dala moji hčeri, sem gurala vrt nekako sama. Danes vidim, da sem ji prav tako nisem zapustila brez dobre popotnice. Lansko leto sem z njeno pomočjo in pomočjo njenih prijateljev naredila ribnik, ki je postal letno svetišče. Srce mi igra, ko vidim, da ta ista mularija poseda ob njem, hrani ribe, posluša žabe.
In razmišljam, kako ste vi, dragi zelenoprstniki, vključili otroke v pravljično deželo vrta. Ste razmišljali kdaj o nevidnih vezeh, o dediščini, ki ni povezana z imetjem, pač pa semenom v vašem otroku, ki se lahko hitro razvije samo pod določenimi pogoji? Je pri vas »ratalo« samo po sebi? Kako jih navdihujete, vključujete in aktivirate. Razmislite in pomagajte nam z izkušnjami, nasvetom, mislijo. Dragoceno je.
__________________________________________-
Lana. Vprašala si me za moko. Ajdovo in pirino kupujem pri Mikolavčič Milanu /ekološka kmetija/ v Krškem 07 492 65 15, polnozrnato pa v mlinu Levstik v Podsredi 03 586 141."
Lana:
"Aha, o hvala za informacije o moki, samo je malo daleč, bom poskusila še kaj bližje najti.
Drugače je pa po moje marsikaj v genih. Tudi v vzgoji nekaj najbrž. Jaz sem živela v mestu, sem pa bila vse vikende in počitnice na deželi. Tako sem imela možnost oboje primerjati in mi mesto pač nikdar ni potegnilo. Odselila sem se takoj, ko sem se mogla. Vrt sem imela pa že prej še v Lj. Najetega, ker zemlje nisem imela. Aja, že moji mami je bil vrt samo in izključno eno veliko veselje, tudi mojim starim staršem. Nihče pa me ni silil delati na vrtu. Sem kasneje spraševala, kar me je znaimalo, pa je moja mami hodila z mano na moj vrt me učit. Sploh sem rastla gor v eni zelo fajn familiji, kjer so me cenili in spoštovali in mi dali vedeti,d a sem fajn in da ni važna okolica, kaj si misli o čemerkoli, še najmanj o vrtu ali urejenosti ali meni. Moj stari oče je govoril, da je največji bog narava. Da je to najvišje božanstvo. In jo je občudoval. Tako da vidiš, eni moji otroci so to imeli v genih že vsajeno. Jaz pa imam tudi že odkar vem zase. Moji otroci so pa tako različni. Ta pravi je kopija mojega starega očeta, njemu je narava sveta. Hodi okrog in jo slika, pomaga mi pri vrtnarjenju in možu pri z naravo povezanih delih in to od a do ž. Tak se je rodil. Hči me včasih vpraša, zakaj ji kar naprej kažem rošce, kako so lepe, da jih je že 100x videla in da ji je to brez veze. Edino obira rada plodove, potem se pa neha. Ni na to mahnjena. Ta mali je pa ves čas zunaj. Pozna vso zelenjavo, najraje hodi na sprehod, zanj ni lepšega na tem svetu. Tako vidiš, meni se zdi, da veliko prinesemo s seboj v genih. Ma itak je vse za nekaj dobro. Kakor je, je vedno za nekaj ok in prav."
muha:
"Lana, se strinjam s teboj glede genov. Moji jih očitno niso podedovali od mene, ampak od moževih prednikov, ki so že več generacij živeli odtujeno od zemlje in tako je moj največji dosežek, da po nekaj letih končno ločijo peteršilj od korenja  . Nikoli nista pokazala ne volje, ne želje, ne veselja do dela z rastlinami. Upam, da bo kaj mojega navdušenja prešlo vsaj na morebitne vnuke."
franc:
"Moja hčerka je imela pri osmih letih svojo gredico na vrtu, ker pa sem jo silil pleti tudi moje je izgubila veselje do vrta za celih 25 let. Lani pa si je pri svoji hiši omislila manjši vrt in bila tako navdušena, da ga je letos povečala. Očitno ima nekaj mojega.
LP Franc"
katrinca:
"Kako ste me ponesli nazaj v otroštvo.....Preživela sem ga pri starih starših, nekaj km iz Maribora, na podeželju. Hribčki, gozdovi, pašniki. Nekaj sto arov hribovitega travnika, sadno drevje (najlepše je bilo zobati češnje na vrhu drevesa), zelenjava in ogromno rož. V spominu mi je ostala ogromna temno rdeča vrtnica, kjer so me najraje fotografirali, po možnosti s cvetom v roki. Pa cesarski tulipani. Kokoši in majhni pujčeki v štali. In okolica brez meja. Nihče mi ni naložil kakšnega dela, tako da sem ves svoj prosti čas preživela s sosedovimi dekleti, kjer so imeli krave, ki jih je bilo potrebno gnati na pašo, me pa smo zakurile ogenj, pekle jabolka in kostanje in krompir, natovorile travo in jo v vozičku, ki smo ga imenovali gare odpeljali domov, krmile živali in čistile hlev. Ko sta bili pa prijateljici prosti, smo se igrali v zapuščenem čebelnjaku, si napravile leseno hiško na drevesu, pa bunkerje v gozdu, nabirali polže za zadrugo, potovali ob domačem potoku vse do izvira, se zvečer igrali med kresničkami vse dokler se ni zaslišal glas:"Domov!" in kmalu zatem: "Kako smrdiš po kravah! Kopalnica!" In tako iz dneva v dan. Krasno otroštvo!
Kasneje me je obsedel herbarij. Sušenje rož in lepljenje v zvezke. Še danes hranim srednješolski zvezek za slovenščino. Domači vrt me pa ni zanimal.
In potem svoj kos zemlje, najprej košček, kasneje cel vrt. Zelenjava in sadje me nista nikoli pritegnila, danes tudi zelenice skoraj več ni.
Hčera pa.....Vsekakor so na prvem mestu živali,nek poseben čut zanje in sposobnost komunikacije z njimi.
Moj svet je od nekdaj občudovala, a jemlje ga kot nekakšen park, pogledaš, se naužiješ lepot in greš dalje. Pred kratkim sem ji razkrila svoje strahove, čemu neki urejam vrt, ko nimam naslednika. Pomirila me je z besedami:"ko ti ne boš mogla, bom jaz!" In zdaj progamira spletno stran zame, za nas. Ker ve, koliko mi rastline pomenijo.
Skupna pa nama je predstava idiličnega doma. Narava, odmaknjenost od ljudi in cest in polno živali okrog hiše. Samo narava, rastline in živali in nekaj iskrenih ljudi."
franc:
"Katrinca, kot, da si v prvem delu opisala moje otroštvo s to razliko,da smo mulci prirejali še kravje dirke in jahali junce.
Na Pohorju, kjer sem živel, sem si moral z nabiranjem malin, borovnic gob, ter zdravilnih zelišč zaslužiti za šolske potrebščine. Takrat tega nisem preveč maral, toda ostalo mi je nekaj znanja, ljubezen in spoštovanje do narave pa je raslo z leti.
Franc"
katrinca:
"Uf, kako lepo je bilo živeti v naravi........Nekako sem pregurala kot odličnjakinja osnovno šolo brez nalog(so mi vedno pogledali skozi prste) in brez učenja. Ograj je bilo manj, šele zdaj se zavedam kod vse me je pot vodila. Nikoli mi ni bilo rečeno, tja pa ne smeš, to je sosedovo. Moja omejitev je bila samo sonce, ki je zašlo. Tema! Domov! Nobene dolžnosti. Razen petic v spričevalu.
Nekega haska z mano tako ni bilo. Če so me poslali obirati češnje, sem se češenj najprej nažrla in vedro je ostalo prazno. Ko sem spravljala buče, sem jih zakotalila po pobočju....Ko smo nabirali gobe, sem gledala vse drugo kot tla pod nogami...In zato sem tudi vedno prevrnila skoraj poln kozarec borovnic...
Pozimi sem se več družila z fanti. Punce so sankale. Mi smo pa smučali na bližnji strmini. Tudi skakalnico smo imeli. Žal se je moj prvi in zadnji skok končal takoj po odskoku...."
lhasa1:
"PTIČJE HIŠICE
…. In malo na okoli sem izvedela, da je enajsta šola pod mostom še vedno najboljši učitelj.
Včasih pogrešam mamo. Tako, ki bi ji zaupala in bi me naučila preprostih reči. In še bolj včasih imam slabo vest, da s svojo hčero nisva rovarili po zemlji takrat, ko je bila še doma. Ampak - gremo naprej. Upam, da mi bo dano kdaj opraviti popravni izpit.
Moja šola je bila najbolj draga šola. Preden sem zašila, naredila, ulila, zasadila zadnjih 100 stvari sem ga vsaj tolikokrat polomila, razbila, zafušala. In tako berem, poizvedujem, preverjam in okoli morim vsakega, ki ima čas in, ki kaj ve. Kljub vsemu, da mi včasih kaj mimo gre, tudi kaj dobrega k meni pride. In tako se je zgodilo, da sem lansko leto spoznala malo starejšo frendico in sedaj vem, da sem ena tistih, ki ima več mam. Imam torej srečo, da mi ni potrebno več preizkušati in fušati, ker je moja frenda Vesna polna konkretnih rešitev. Nisem vedela, da toliko stvari lahko napravim sama. Preprosto zato, ker me veseli, in zato, ker mi je mar bolj, kot bi bilo mar komer koli.
Za menoj je čudovita, delovna nedelja. Posadila sem zadnje rože, ki so čakale cvetni dan, šla po zemljo, pomila okna in naredila ptičje hišice.
Če bodo mikale še koga, bom rekla, da so simpel, kot Tvizi iz Tv.
Potrebujemo dva glinena podstavka št. 19 in 21 /ali sorazmerno večja, vijak z matico, vijak z haklcem in tanjše deblo. Meni je všeč breza. Odžagamo ga na 14 - 15 cm, glede na velikost podstavka pač. Nato s pormašino počasi preluknjamo podstavke in privijemo deblo med spodnjega/manjšega in zgornjega/večjega.
Sončna nedelja se je ugasnila, prižigam sveče in mislim na mojo hčer, izgubljeno v vetru, na cestah na Peleponezu. Ja, velikokrat upam, da bo v življenju srečala še veliko mam. Takšne, ki jo bodo učile videti in slišati, ljubiti. In jim bo mar.
ptičje hiške
In še namig. Čas za presajanje je."
solinar:
"Oj!
Nekaj dni me ni bilo, pa so nastale tako zanimive strani in zgodbe.
Vaša doživljanja tudi mene potegnejo nazaj in tja, kamor tako rad zahajam.
Ja lhasa1, v enajsti šoli pod mostom se veliko dogaja!
Čudoviti ste!
LP"
katrinca:
"Življenje samo je najboljši učitelj in mi sami smo v danem trenutku taki kot v tistem trenutku zmoremo biti. Najboljši. In vse je za nekaj dobro. In kdor ne dela, ne greši. Je nekaj mojih motov.
Hvala za hiške Ihasa! Vredne posnemanja."
mfranc:
"Torej, hiške pa le moram pokomentirati  , imam ptičke preveč rad,
da bi jim "privoščil" tole....
Na sploh vidim, predvsem v trgovinah - semenarne, vrtnarije itd.; cel kup "čudovitih" hišic, ki nas odrasle vračajo v mladost ,
ki so lepe na vrtu...  , od njih pa nobene poštene koristi....
Ker pa naj bi hiška služila ptičkom v najneugodnejšem času, recimo hudi zimi, z veliko snega (saj drugače jih ne krmimo, a ne?), naj bi imela:
- pošten napušč , torej zgornji del bistveno večji, da se piča ne zmoči (zmrzne, kvari)
- spodnji del naj bi bil tako visok, da ptice ne zmečejo hrane (semena) na tla
To jim je blazno zanimiv šport, meni v trenutku zmečejo ven vse, tudi v hišicah z dozatorjem.
Saj ni nič narobe, če je spodaj, na tleh, suho in potem lepo pobirajo hrano po tleh....
Ampak, hiška naj bi funkcionirala ravno v najslabših pogojih .
Osebno sem z hiškami (kupljenimi in domačimi) trenutno nezadovoljen; pičo dobijo ptice na pokriti terasi, in jo lahko po mili volji razmečejo (lepo pa ni  ). Plus razne (žal, kupljene) pogače na drevju, seveda.
Bi si pa želel narediti res funkcionalno hiško, jo imam v petletki
LP
mfranc"
lhasa1:
"Ja, mfranc, prav imaš. Pričakujem tvojo izvedbo, pa računam, da boš napravil kaj prej.
Moja hiška je, kot je. In še jih bom naredila za darila. Sem pa videla, da bom prihodnje vzela podstavek št. 21 in 23 za streho. Meni pomeni veliko tudi merilo estetike in tako se morda preveč naslonim tudi na to.
Sedaj imam namen sanirati tudi stare hiške.
Včasih je pot tako lepa, da pozabimo na cilj. Je pa tvoja pripomba zelo smiselna.
Ampak nauči nas, prosim, napraviti enostavno pogačo."
katrinca:
"Res imaš prav, mfranc. Že ko sem napisala, da bom posnemala, sem razmišljala, da bo moja streha širša. Na to pa, da bi ptice izbrskale nisem pomislila. A Ihasina ideja je odlična, preprosta in hitra. Že nekaj časa razmišljam o kaki vrhunski hiški....A ptice rabijo hiško hitro, zato bom kar uporabila Ihasino idejo, vzela veliko večji zgornji del in spodaj globljo skledo."
mfranc:
"Evo, v slogi je moč
Ideja sama pa res ni slaba, tudi meni so všeč preproste rešitve - samo malenkosti je treba še popedenat....
LP
mfranc"
solinar:
"lhasa1 sprašuje mfranca kako napravi enostavno pogačo.
Če smem bom povedal, kako sam to napravim:
V klavnici naprosim goveji loj (več kg), ki ga narežem in stopim.
V vedro dam vrečko v katero pakirajo krompir ali npr. čebulo in notri stresem semena za zunanje ptice. Na to vlijem ne prevroč stopljen loj, pač toliko semena in loja, kolikšne pogače bom naredil. To obesim v sadovnjak, vendar blizu okna, da vidim kako se moje zimske prijateljice gostijo. skoči
Vreča mi je boljša, ker ptice iz nje ne morejo pobirati in razmetavati vsebine in verjeli ali ne, vedno je ta pogača bolj obiskana kot krmilnica.
Včasih se nabere kar vrsta čakajočih, ker nekatere ptice ne prenašajo konkurence pri skledi.
Veliko veselja!
LP"
lhasa1:
"Joj, solinar, ti si najbolj praktičen moški in še slišiš zelo dobro. Hvala, torej. Tole napravim. Upam samo, da ne smrdi preveč. To se lahko naredi na zalogo, kaj ne?
In loj...kupi se verjetno - kot špeh ali kaj?"
solinar
"Ojla!Loj naročiš pri mesarju, jaz pa grem v bližnjo klavnico, kjer se ga da dobiti tudi zastonj!  
Smrdi? Malo bolj kot bi cvrl špeh. Sam to delam v garaži pri zidanici!
Napravim več vrečk in ( velikost po želji) to res na zalogo. Na hladnem se ne pokvari,
Saj trgovci pogače tudi imajo na zalogo; te so predrage.
LP"
kravzlj:
"Kaj pa kakšna alternativa loju? Ker pač nebi rad stvari mrtvih živali, oziroma živalskega izvora."
muha:
"Kravzlj, pri loju lahko ljubezen do živali vzameš nekoliko drugače. Loj je stranski (odpadni?) produkt pri klanju živali. Če ga boš uporabil, ne bodo zato ubili nobene dodatne živalice , ampak bodo druge še žive nekaj imele od tega - kot v naravni prehranjevalni verigi.
Alternativa so sama čista semena, ptičk s kakimi novodobnimi antiholesterolnimi zvarki ne gre obremenjevati "
Lana:
"Ptičjo hiško postavim na okensko polico, kjer jim sneg ne pride do živega. Res je malo več oluškov potem na polici, pa malo na tleh, ampak kaj pa potem."
lhasa1:
"Lana, strinjam se. Včasih izumim kakšno reč, ki ne bi šla čez nobene teste, pa se niti ne sekiram. Meni ideja velja takrat, ko je realizirana. Včasih mora pač zoreti... ampak moje hišice dobivajo mlade. Saj veste, da se bližajo prazniki, kaj ne?"
katrinca:
"Lepo da izdeluješ in podarjaš.....Lahko jih daš z priporočilom, da jih postavijo nekje pod streho, pa bo volk sit in koza cela  Oz.hrana za ptičke ne bo mokra in ledena."
mfranc:
"Pa poglejmo, kaj pravijo "pooblaščeni strokovnjaki" : DRUŠTVO ZA OPAZOVANJE IN PROUČEVANJE PTIC SLOVENIJE,
o zimskem krmljenju ptičic....
http://www.mavrica.net/default.cfm?Jezik=Sl&Kat=12&Dogodek=251"
Kosobrin:
"Hojla, tudi jaz delam ptičje pogače. Za to potrebujem: goveji loj, semena od bučnic, proso, koruzo, vrečo od krompirja, žico,en stari lonec, ki ga ne pogrešam doma. Pogače delam zunaj, da mi loj pri segrevanju preveč ne smrdi. Raztopim loj, v raztopljen rahlo ohlajen loj primešam semena. Razrežem vrečo od krompirja, tisto ki ima luknje. Z žlico dam notri dobljeno pogačo, na vrhu zavežem z mehko žico in vse skupaj pritrdim na vejo, lahko pa skozi pogačo date tudi kakšno vejico, da ptice na njej stojijo ali visijo. Če pa mi ostane kaj loja, ga obesim kar z žico na vejo, kosi ga imajo zelo radi.
Lep pozdrav Kosobrin"
muha:
"Vprašanje za tiste, ki delate lojene pogače :
se je tudi vam že kdaj zgodilo, da ste dobili tak čuden loj, ki se sploh ni hotel strditi? Jaz sem jih pred leti delala v jogurtovih lončkih, v sredino sem dala debel trak (kot stenj pri sveči), pa je bil leno leto loj tako mehak, da so pogače zdrsnile s traku na tla, kjer so jih veselo pomalicali mački 
Tudi sem že obešala na veje svež loj, pa so priletele nebodigatreba vrane in odnesle vse v paketu  . Priznam, da se moja ljubezen do ptic pri vranah precej ohladi "
_________________
Katrinčin okrasni vrt
Katrinčin uporabni vrt
ZELENI KROG - organizirana menjava semen in rastlin
Nazadnje urejal/a katrinca 08 Jan 2011 06:33; skupaj popravljeno 4 krat |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
katrinca
Administrator foruma
Pridružen/-a: 29.11. 2007, 16:42
Prispevkov: 10188
Kraj: Maribor
|
| Objavljeno: 28 Nov 2008 17:47 Naslov sporočila: |
|
|
lhasa1:
"ZD št. 3/ ZELENI VIRTUALNI SVET
Vse bolj spoznavam, kako je računalnik postal moj sestavni del življenja. Preko njega potujem, se izobražujem in spoznavam ljudi. Ta teden je moj virtualni svet odzrcalil resnično podobo prvih dveh ljudi, ki sem ju spoznala preko foruma, haha.
V torek sem se prvo srečala z Jožetom. Pisal mi je, da mi podari japonsko češnjo in tako sem z Maticem, hčerinim prijateljem odletela na njegov vrt blizu mojega kraja. Moja usta so bila še par dni odprta, kajti to, kar sem videla v neki odmaknjeni vasi je stvar, ki bo gotovo še kdaj omenjena kje. Seveda sem prečekirala njegovo posestvo, izkopala češnjo, dobila sadike noro lepih krizantem in modrih mačeh, in seveda sem se čudvala njegovim rožam v stotinah teglcov okol, thujam iz semen in še marsičemu. In potem sem, za defile, seveda, šla pogledat še ribnik tam doli v hosti in onemela. Ribniki in potoki, skalnjaki, uta, klopi, ločje, hortenzije, pušpani, nepozebnik, pa poti, ograje iz krajnikov, uta, okoli gozd in spredaj travnik je zgodba nekih ljudi, ki me zanimajo bolj, kot vse recesije sveta. O tem vam bom gotovo poročala kaj več, ko bom čarobnost pofotkala, tokrat samo malo info. In ker je Jože praktični človek, mi je pokazal še vezanje z beko, pa še kompost mi je ponudil za češnjo, če ga slučajno nimam doma. In potem veste, kako sem vas morila s češnjo in končno mi jo je v petek zares uspelo posaditi na pravo mesto /zopet lahko samo ponižno upam/.
Vmes se odločim, da vikenda ne bom preživela doma, da moram pogledati še ugašajoč ruj na Krasu, pokličem Jadranko in povem, da jo obiščem, ko se bom že potikala okoli. /Tudi ona je moja virtualna frendica z foruma./
In seveda pokličem mojo ljubezen, z imenom Jure v telefonskem imeniku. Zdele sem razmišljala, če povem vse to ali pa naj modro molčim in odidem na Kras sama ali pa s tralala. Vidim, da se skušam stlačiti v uniformo, ki je nezavedno določena vdovam in ločenkam in da me je včasih zaradi tega ali onega mene hudo žal. In še bolj za one, ki ne zmorejo preseči teh stereotipov. In ker si domišljam, da mora biti dnevnik resničen, dodam še to o zadregi sedaj in pojasnilo o ljubezni.
Beseda ljubezen je zame obstajala samo v pravljicah, zdela se mi je patetična in zame nedosegljiva. Seveda sem ljubila moža, pa hčer pa še koga zraven, ampak v slovarju izrečenih besed, ni obstajala.
In potem sem srečala Manico in njeno neverjetno zgodbo o ljubezni. Tako lahkotno jo je izgovarjala in z njo podirala naše pomisleke okoli izbire svojega moža. Beseda me je razoroževala in opazila sem, da postajam ljubosumna na mehkobo in resničnost s katerim je pojasnjevala svoj izbor. /Upam, da mi je že oprostila pomisleke in pametovanja in da tega dnevnika niti brala ne bo!/
Skratka. Takrat sem začela razmišljati o svoji zavrtosti, pa o tem, kako laže mi je nekoga poslati v maloro, kot govoriti o ljubezni. In potem je prišla k hiši Guaska, hčerina dogica argentinka. Opazovala sem, kako se Piin svet mehča, kako ji pes nudi zavetje, veselje, kako ga pooseblja in jo osrečuje. In ker so me krstili za »staro mamo« /pa brez komentarjev prosim!/, sem postala tudi varuška. In tista bela gmota me je po smrti moje španjelke pričela osvajati. In potem, ko sva bili sami in sem jo božala in božala in si je prisvojila že vse postelje v stanovanju, sem ji nekoč rekla, čisto potiho, da me je slišala samo ona, da je moja ljubezen. In tako sem vadila. Sprva potiho in potem vse glasneje in glasneje. In potem, ko se je beseda ljubezen udomačila v mojem besednjaku, sem videla, kako srečen človek sem, ker imam tooolikooo stvari in ljudi, ki jih ljubim. Ko sem razmišljala zaradi česa bom na imenovalec dodajala ljubljeno, sem zaključila, da je edini razlog, ki ga bom ob tem imela neprofiten. Torej moje ljubezni je tisto in so tisti, ki me podpirajo, sprejemajo samo zaradi KAR TAKO. In vračam isto zaradi istega. Ups, to pa je že trgovina, en? In ker nisem filozof, ne analitik, mi ni potrebno niti opravičevati vse svoje ljubezni, ne?
Toliko za pojasnilo. Gremo naprej.
Prvo je bil ruj in potem Iztok Gajster s knjigo Hvalnica ruju za rojstni dan. Jure mi jo je podaril pred parimi leti in me je tako očarala, da sem postala malo prismuknjena in Gajstra sem nato kar poklicala in se mu zahvalila za poetiko napisanega. In še malo sva blablabla in tisto knjigo in sploh vse njegove, morate prebrati tudi vi, dragi zelenoprstniki, ker so v seznamu obveznega branja!
In tako sem tudi letos imela abstinenčno krizo po Krasu, po suhi travi in žarečem ruju, da sem izkoristila soboto za izlet, spoznavanje in dotike jeseni. Takšne in drugačne. Od avtoceste malo levo in desno, gor in dol k Jadranki. Saj verjamete - tudi vi, da se zavohamo ljudje med seboj na daljave in širjave, ne? No, to že vem. Ampak to, da me vonj vodi celo po žicah spleta, pa na telefon in kar k nekomu v hišo, čudi celo mene. In potem ogled prenove v stari kraški hiši, hitri kurz iz polaganja ploščic na pultih, pa voskanje poda in ogled vrta, kjer so pravila trenutni navdih prilagojen obstoječemu: prečudovitemu pogledu na kraško planoto, škarpam iz katerih rastejo fige, konjem v ogradi, vrtu, gredicam in, in, in. Jadranka je čarovnica, ki zna čarati obleke, vesti prte, zidariti, mizariti in sejati drevesa. Njeno sožitje s prvimi in drugimi otroci, z užitkom in trdim delom je navdihujoč in vem, da se srečava še pri meni. Druži naju nekaj, kar presega trgovino in formo, zato so ta znanstva dragocena. Nekaj moje pozornosti v materialu je bila zanjo zanemarljiva, noro pa se razveseli semena. Vem, da tudi to razumeta. Obdarovala me je s paulonijami, štiri sem odnesla v platoju; nekaj jih bom dala v rejo, ena bi rada senčila moj vrt. In zopet dilema : KAM??? Objem dveh, ki se od večno poznata in potem brezpotja krasa, sprehod z burjo, po soncu in …ruj vsepovsod jemlje slovo. Ne morem se upreti, da ne zapišem nekaj Gajstra:
O kako te ljubim, tebe, ki mi prihajaš nasproti. Kakor
prijahaš, tako si že vedno tu, navzoča v žgoči jakosti.,
lebdeča v vsej svoji odločenosti od vsakršne sence. Oster
sij si, bolečina nezaslišnega snidenja. Neizrekljivo me
ogovarjaš, nevsiljivo me siliš, da te obožujem. Ne, ne bom
te imenoval svetloba, imenoval te bom lepota krasa. /IG/
Ruj pada svetlobi v objem. Gori, dokler prestreza njen
pogled. Ko svetloba pogled umakne, grm ugasne. Takšna je
ljubezen na krasu, enači se z božjo besedo./IG/
In zavest se seli s pašnika v dolino smrti. Lega med robide.,
onstran lebdečega pogorja ruja. Barve zdaj kasnijo, vse
bolj zaostajajo za obliko. Nenadoma so spet svobodne. /IG/
škarpe in škarpice
in še pogled s Socerba /poglejte vrt na desni/
Danes sem nedelja. Praznična, ker lahko počnem vse kar želim in me ne priganja slaba vest obveznosti, ki jih ne morem, ne uspem ali pa nočem izpolniti. Počutim se big mother, saj sem ponoči preko spleta klepetala s hčero. Prvič v štirinajstih dneh. No, pridružujem se tistim, ki brez računalnika nečejo več živeti.
In že drvim po zemljo, posadila bom 10 thuj in paulonija…kam naj jo posadim??
Ne morem se opravičevati, ker ni nič zelenega in biološkega v črkah. Dnevi so drveli ob slabi organizaciji, pomanjkanju discipline in še največ sem za ta planet naredila danes, ko sem se v mislih poslovila od vsega mojega rastlinja. Veliko hvaležnost sem čutila, ko se je slana umikala odtisom stopinj v travi in obšla vse moje grede.
Nisem še povsem odprla vrata zimi, ki prihaja. /Še sreča, da ni celo to odvisno nas!/ Pripravila sem igle in volno in tako se bo moja duša pasla okoli lukenj, obdanih s pentljami za one, ki jih ljubim in so z menoj tudi, ko sem sama.
Zemlja vdihuje in jaz z njo. Včasih se mi zdi, da vonjam tiste pomaranče, ki jih krade moja hči ob poti za Istanbul in so biološke bolj od vsega danes napisanega. /In prilagam link za one, ki radi potujete. Pia pravi, da kraj Meteora spada med čuda sveta./
http://www.youtube.com/watch?v=-1Aq3vRCCl4
Kaj pa vi? Kako vam gre iz ust beseda ljubezen? Jo podarjate? Kako se počutite takrat, ko jo izrečete? Čutite nemir ali sram ali utesnjenost ali pa vse hkrati?Ali pa recimo to. Kako v vaše življenje vstopa virtualnost? Ne, ne, saj vas ne zaslišujem! Preverjajte pač, če vam je mar. Govorim o sebi pač. In verjemite, ni mi čist IZI."
Lana:
"Rada izrekam ljubezen, ker sem bila od malega tudi sama ljubljena. In rada ljubim velike in male reči. S poklanjanjem ljubezni razveselim enako mnogo sebe, kot tistega, komur je poklon namenjen."
muha:
"Laže mi grejo od rok dejanja ljubezni, kot iz ust beseda sama "
zupka:
"Izredno lepo napisano. Ob celi zadevi sem se krepko zamislila, kolikokrat izrečem besedo ljubim te, rada te imam. Svojim bližnjim se razdajam in pri tem mislim, da je vsem popolnoma samoumevno, da jih imam rada. Ali jim je?"
katrinca:
"Izrekati ljubezen? Ljubezen je v zraku. Je ali je pa ni. Lep je občutek, ko si obkrožen z ljudmi, ki te imajo radi in še lepše je vračati. Hvaležna sem za to, da mi je to dano. Nekako varno se počutim med svojimi.....Zavedam se, da je nekaj ljudi na tem svetu, ki mi bodo vedno stali ob strani....Nisem človek, ki bi bila navajena prositi, a zavedanje, da bi lahko, če bi potrebovala, mi daje smisel.
Imeti rad vse, z vsemi minusi in plusi....Že, že. Če le ne posegajo v moj prostor in čas proti moji volji. Pred raznimi negativci in jamrarji in tistimi, ki z maskami klepečejo kar v tri dni, sem se omejila. Kradljivci mojega časa. Haska nobenega. Pa sem že raje med rožami."
_________________
Katrinčin okrasni vrt
Katrinčin uporabni vrt
ZELENI KROG - organizirana menjava semen in rastlin
Nazadnje urejal/a katrinca 03 Dec 2008 08:18; skupaj popravljeno 2 krat |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
modronebo
Pridružen/-a: 27.08. 2008, 14:03
Prispevkov: 36
|
| Objavljeno: 18 Dec 2008 15:01 Naslov sporočila: |
|
|
Joj Jožetov vrt iz začetka tega pisanja bi pa zelo rada videla. Ali bi bil za kakšne obiske...recimo spomladi? Ob japonski češnji me je obšla rahla zavist  (ne čisto zares), Kateri Jože pa je to?
Zeleni pozdravček
Meta
_________________
MOJ VRT: http://www.moj-album.com/uredi/modronebo/13353299/ |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
