 |
Vse o vseh rastlinah
Za nas z zelenimi prsti ...
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
Sabur
Pridružen/-a: 17.03. 2009, 09:00
Prispevkov: 2540
Kraj: 127.0.0.1
|
 Objavljeno: 24 Nov 2010 17:47 Naslov sporočila: O razvajancih |
 |
|
==============
Odličen članek!
==============
O RAZVAJENCIH
Prispevek, v katerem avtor govori o nečem, česar navadno nočemo
poslušati: o redu.
Nedelja županskih volitev se mi je začela in končala na isto temo.
Zjutraj sem šel po ulici in že od daleč videl otroka, stara, recimo
tri in štiri leta, ki sta sama plezala po mizi lokala. Prvi je zgrabil
pepelnik in ga treščil ob tla. Bunf, so se razleteli drobci. Začela
sta se krohotati, drugi je zgrabil vazo in jo zalučal. Novo pršenje
drobcev. Divji krohot. V tistem trenutku je iz lokala prišla mama
(predvidevam) in glavo sem kar potegnil med ramena, tako eksplozijo
sem pričakoval. "O!" je rekla, "navihančka moja!" in se tudi ona
pridružila smehu. Objeli so se in se krohotali. Gledal sem torej
prizor srečne družine in se počutil kot pred razglednico iz pekla.
Ne dvomim, da bo mama poravnala stroške in se še naprej veselila z
otroki. Predvidevam pa tudi, da bo na neki točki razbijanje inventarja
postalo problem. Kdaj navihanček postane delinkvent? Pri šestih,
dvanajstih, osemnajstih? Ali pa bo problem postal finančen - vaza in
pepelnik nista draga, športni avto pa je. Vsekakor pa mi je jasno, da
bosta starša vedno občudovala svojo vzgojo, krivdo pa pripisala šoli,
slabi družbi in podobno.
Reči ne otroku je naporno, kot je naporno vsako sprejemanje
odgovornosti. Kako lažje je pridružiti se toku, spregledati dogodek,
kot pa trčiti ob nestrinjanje in bes.
Ne velja samo za ljudi, tudi za pse. Letos poleti sem sedel v lokalu ob
Ljubljanici in poskušal pojesti sendvič. Poskušal, pravim, ker je po meni
skakal gromozanski pes in mi hotel pogoltniti zajtrk. Za menoj pa sta
stali njegovi lastnici, mati in odrasla hči ter se menili: "Daj ga ti
ustavi,
no, saj veš, da mene ne uboga!" "Mene tudi ne, poskusi danes ti!"
In tako v nedogled, dokler nisem vstal, pretegnil postave in vzpostavil
red.
Gospe sta zavijali z očmi, češ, kako neprijazni so ti prostaki, ampak
sta zgrabili psa in ga odvlekli. Pri čemer je hči vozila dojenčka v
vozičku. Otrok se mi je zasmilil - če jima ne uspe obvladati psa, kako
bosta šele človeka?
Zahodni svet je z razpadom patriarhalnega sistema pobegnil pred
odgovornostjo. Vsi bi bili partnerji, prijatelji, ekipe, nihče pa
uradno šef. Ker če prevzameš vodstvo, prevzameš tudi odgovornost.
Ameriška šola menedžmenta danes postavlja vodjo ne kot šefa, marveč
kot nogometnega trenerja ali kapetana ekipe. In ko pod njegovim
vodstvom ekipa izgubi, lahko kapetan reče, ja, fantje slabo smo igrali
(množina), šef pa bi moral reči, slabo sem vodil (ednina). Za vse
drugo bi bili radi posamezniki, pred odgovornostjo pa brezoblična
množica.
Vsi bi bili partnerji, prijatelji, ekipe, nihče pa uradno šef. Ker če
prevzameš vodstvo, prevzameš tudi odgovornost.
Iz obširne teme sodobne neodgovornosti me zanima ena sama: svoboda.
Hipijevske zablode s svobodno vzgojo so zadosti stare, da so odrasle
že generacije in pokazal se je paradoks - bolj otroka svobodno
vzgajamo, manj svoboden odrasel postane. Naši možgani so narejeni za
jasna pravila. Na podlagi njih si zgradijo sheme delovanja sveta in
našega ravnanja v njem. Če je vse dovoljeno, se nimajo več na kaj
nasloniti in obupno iskanje opore povzroči nezadovoljstvo in občutek
ujetosti.
Vzemite kateregakoli pisatelja, ki je pesnil ali pisal o strahoviti
želji po svobodi, o gnusu nad življenjem (Baudelaire, recimo) in
pokazal vam bom človeka, ki je rastel brez trdnih pravil. Posebno
ogaben je Sartre, ki se je celo življenje slinil vsakemu diktatorju,
za katerega je slišal, od Stalina preko Hitlerja do Maa, saj so mu
predstavljali simbol reda, ki ga ni našel v sebi.
Omenjena pisatelja sta rasla brez očeta, ki v tradicionalni družini
postavlja meje in s tem red. In tu smo pri tretjem letošnjem primeru,
pomladanskem, ko sem pešačil ob kolesarski stezi in prišel do stopnic,
pred katerimi je stala dolga vrsta kolesarjev - sredi klančine je
namreč stal petleten otrok s široko razširjenimi rokami in se režal
čakajočim. Zraven njega pa oče, ki je s povešeno glavo strmel v konice
čevljev. Ni si upal prevzeti odgovornosti in potegniti sina s
kolesarske steze. Pomembnejši pa se mi zdi fenomen, ki ga je v
opravičilo takim šlevam priskrbela zahodna civilizacija. Če bi kdo od
kolesarjev pristopil in prestavil otroka, bi oče takoj reagiral, češ,
ne dotikaj se MOJEGA sina! Ali pa celo vpil o pedofilih. Zato
prestrašeni mimoidoči nikoli ne bodo postavljali meja tujim otrokom,
kar pomeni, da je resnično prvič v zgodovini vsa odgovornost padla
samo na starša - torej točno na osebi, ki pred njo bežita. S tem je
začaran krog sklenjen. Rastejo novi nesvobodni ljudje, ki potem iščejo
svoje meje v vseh mogočih nadomestkih, od drog, kriminala prek raznih
sekt in ideologij do vrst računalniških zasvojenosti. Starši pa
najdejo vedno nove izgovore in nenadoma naj bi se šola ukvarjala z
vzgojo - kakšna neumnost, šola naj ponuja le red in znanje, pa bo.
Tole vam bo zvenelo kot najbolj neumen stavek dneva, a vam ga dajem v
razmislek: Red je prva stopnica na poti do osebne svobode.
Nesvoboda razvajenega otroka vključuje nesvobodo staršev. Otrokom
moramo vzpostaviti red, da ga lahko uporabijo kot odskočno desko za
odraščanje - nato se lahko vrnejo k nam in nam sežejo v roko ali
primažejo klofuto, odvisno od mnenja, ki ga imajo o otroštvu. A vrnejo
se kot odrasli - če pa ni reda, ni svobode, zato ostanejo otroci, za
katere je treba skrbeti v neskončnost.
Kot se je tista nedelja začela, tako se je tudi končala. Dogodek, ki
sem ga spremljal prek medijev, sem razumel kot žalostno zgodbo na isto
temo: oče Zoran, 57 let, ne more v miru proslavljati novega kariernega
dosežka, saj mora bedeti nad obnašanjem svojega 30-letnega (!) sina.
Paziti mora, kdo se sinu bliža in kdo ne ("To je zasebna zabava in vi
na njej niste dobrodošli."). Takoj je zraven ("Le nekaj hipov
pozneje"), miri, pojasnjuje, razlaga, ("Jure je malo spil, ne
provociraj ga, danes ni čas za vprašanja.") skratka, skrbi - namesto
da bi užival. Oče bo prej ali slej moral svojega sina pustiti, da
odraste; da torej brez njegove pomoči dela sam, zase in tako zgradi
sebe. Verjetno bi bilo najbolje, da bi začel s tisto nesrečno
gimnazijsko maturo in jo opravil pod pogoji, ki veljajo za slehernike.
Miha Mazzini |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
